Čaven - izjemno kolesarjenje nad Ajdovščino

Po ogrevalnih lokalnih klasikah okoli Škofje Loke je bil čas za "nekaj novega". Ker mi je že dolgo želja spoznati območje Čavna, odločitev za nedeljski izlet ni bila težka.

Čaven (pogorje nad Ajdovščino) med gorskimi kolesarji slovi kot zelo lep kolesarski cilj z izjemno lepim vzponom, kar divjimi spusti in čudovitim izpostavljenim prečenjem. Izvedb tur je več, tako da v ta konec ne prideš samo enkrat. Enkrat pa mora biti prvič.

Turo sem izbral iz seznama mtbture pod naslovom Čaven in Lokavec. Štart je iz Ajdovščine (106mnm), na najvišji točki (vrh V. Modrasovec) pa si kar okoli 1250 metrov višje. To razliko pa premagaš najprej po čudoviti zgodovinski Resljevi cesti do Predmeje, nato pa po makedamih ter boljših in slabših potkah do vrha.

Kakšen zgleda spust po ogromnem pobočju Čavna z iztekom 1250m nižje. Čudovit. V spustu je zajeto vse, kar me pri kolesarjenju navdušuje, hitri tekoči odseki, razgledno (in izpostavljeno) prečenje, singla čez travnike, tehnični strmi odseki, ... To je tura za sladokusce - zaželjena pa je dobra kondicijska pripravljenost, saj skupno okoli 1400 višinskih metrov, v glavnem po terenu, pač ne gre napadati za ogrevanje v sezono.

Še beseda o navigaciji. Prvič sem resno uporabil GPS. Pred kratkim sem si kupil mali Bluetooth GPS modul z logiranjem. To pomeni, da imam na telefonu naložen program in karte, v nahrbtniku imam GPS modul, ko potrebujem pomoč, pa pogledam kje sem in kam moram iti. Ker sem imel naložen tudi celotni track ture (iz strani MTBture), je bila navigacija otročje lahka. Ker ima moj GPS modulček tudi interno logiranje, kasneje doma lahko turo tudi do potankosti obdelam na zemljevidih, Google Earthu, naredim višinske diagrame,.... Super stvar. V prihodnjih tednih imam namen na ta način objaviti kakšen sladkorček iz Škofjeloških hribov.

Pogled na turo iz Google Earth

Višinski diagram (častitljivih 1400 višinskih metrov vse skupaj nanese)

Kam greva?

Resljeva cesta proti Predmeji

Odsek peš poti proti Koči na Čavnu

Prečenje Čavna

Čudovita singla

Malo tečna svetloba, pa vseeno vredno ogleda (pogled proti Nanosu - HDR)

Panorama

Turna smuka - Komna, Za Krvavcem, Stol

Ker je tale blog mišljen kot nekakšen dnevnik, odsev lepih in pomembnih stvari, ki se mi dogajajo v prostem času, moram še kakšno slikco preteklih aktivnosti na snegu (ki niso bile omenjene v prejšnjih postih) prlimat.

Februarja smo se za cel vikend podali na Komno, se nastanili v koči na planini Na Kraju in presmučali par vrhov tam okoli. Komna nikoli ne razočara, vikend je bil fantastičen.

Planina na Kraju

Rozi proti Mahavščku

Lutanje po Komni (sva čisto na drug vrh prišla, kot je bilo mišljeno)

Uživaški zavoji iz Vrha Gracije

Mahavšček in Bogatin (Mahavšček in po vrsti vrhovi levo od njega so bili najin cilj prejšnji dan)

Konec marca, ko je v naših hribih zapadlo ogromno novega snega, smo nove smučine vrezali na strmine za Krvavcem (Vrh Korena, Košutna).

Iz Kriške planine

Poseben je občutek vrezovanja nove smučine v nedotaknjen sneg

Proti Vrhu Korena (zadaj Kompotela)

Šprint na vrh Košutne (iz tega vrha je bila smuka odlična)

En teden nazaj pa sem užival v odličnih terenih, ki jih prehodiš in presmučaš, če se lotiš Stola iz avstrijske strani (iz Bodentala).

Smučarski teren nad Bodentalom (na sedlo Vrtača)

Pogled, ko prideš na sedlo Vrtača

Po prehodu na našo stran se ti odpre pogled proti Stolu

Smer smučanja

Naslednji prispevek bo pa najbrž bolj "zelen", saj že pridno nabiramo kolesarsko in plezalsko kondicijo.

Prvi pomladni dan - Zimaaa

Ker se zadnje čase ne ukvarjam kaj dosti s fotkami, je že nekaj preteklo od zadnje objave. Včerajšnji dan pa me je tako navdušil, da moram par besed napisati.

Glede na naslov najbrž pričakuješ drugačen tekst, vendar so se v teh pozno marčevskih dneh v hribih res ustvarili odlični pogoji za turno smuko. Par sneženj je odebelilo nam tako ljubo snežno oddejo, zato sva se z Rozijem odločila, da v četrtek popoldan skočiva na Begunjščico. In kakšna odločitev je bila to, včerajšnja smuka je bila daleč najboljša to zimo. 20 cm ponedeljkovega snega in mraz sta poskrbela, da je po celotnem pobočju Begunjščice dovolj pršiča za uživaške "Whistlerske" zavoje. Kako se nama je smejalo in moč vriskanja ne morem tukaj opisati, kdor se je pa v zadnjih dveh dnevih spravil v hribe, ve o čem govorim. Skratka, zime še ni konec, oziroma začetek pomladi je za turno-smučarsko sezono zelo obetaven!

Košutica in Veliki vrh v Košuti

Šentanški plaz v Begunjščici

Vrtača, palec, Triangel

Izstopna strmina - ta je bila trda

Avtoportret čeladarja

Previdni zavoji v izstopni grapi

Hočem še - zime!

Stol in okolica

Osamelec

Koča in Dovška Baba

Proti vrhu je šlo najlepše kar peš

Še malo...

Kar smešno je bilo, ta vikend sem se oba dneva odpravil smučat v hribe. Razmere so bile, kot bi bilo pozno spomladi - je pa bil tole skoraj prvi omembe vreden sneg pri nas. Pa vseeno, bilo je lepo in upam, da nas še zelo zamede s snegom in bomo imeli še nekaj možnosti uživanja zimskih gorskih radosti.

V soboto sva bila z Jasno na Javorniku, v nedeljo pa na Dovški Babi.

Končno v hribe

Po potovanju sem zapadel v nekakšno jesensko depresijo. Nekako ni bilo volje, da bi se kam resno ven spravil. V tem tednu je prišla še nekakšna viroza, ki me je za 2 dni polegla - to pa mi je odprlo oči. Petkov klic Iztoka in namig, da imata z Matejo v soboto frej in bi šla na kak hribček, kjer se da še malo posmučati, me je postavil na noge. Problem je samo v snežnih razmerah v naših gorah.

No, po nekaj premisleka sem se odločil, da je edina pametna gora v bližini, kjer bi se mogoče celo dalo smučati, Veliki vrh v Košuti. In prav sem imel. Če ti ni preveč škoda smučk, se je dalo odsmučati od vrha do Matizovca, supeeeeer. Še sneg je bil presenetljivo dober, sploh zgornja flanka. Sedaj pa molim za novo pošiljko snega, da nadaljujemo z zimo!

Fotke so pa danes bolj panoramske, nekaj sem se igral s sestavljanjem, koliko uspešno, pa presodite sami.

Mateja in Iztok

Košutica oz. Ljubeljska Baba

Proti julijcem

Proti vzhodu

Barve jeseni - Vršič in Trenta

Preprosto - barve jeseni

Ko te pozdravi toplo sonce

Prvi sneg nad Vršičem

Prisank

Proti Trenti in Bavškemu Grintavcu

Že prava zima - Iz Vršiča proti Slemenu

Na tak turoben dan, ko zunaj pada dež, se je res lepo spomniti preteklih dni in s soncem obsijane jesenske narave. Počitnice okoli prvega novembra sva z Jasno kar dobro izkoristila za gorsko pohajkovanje okoli Vršiča in obiska Kriških podov. Pa ne bom nič več pisal, naj povedo fotke, kako je izgledalo v hribih.

Košutica - v senci Košute

Pogled čez mejo

Še malo, pa bomo na vrhu

Planina Korošica

Brez dvoma ena najlepših in najbolj idiličnih planin

Konjiček na planini

Nedeljsko jutro se je začelo bolj klavrno. Predlagal sem izlet na Košutico (ali Ljubeljsko babo, kot jo tudi imenujejo), obetal se je krasen dan, jaz pa sem že daleč od doma ugotovil, da mi je zatajil fotoaparat. Od sebe ni dal niti pikice. No, Tadej je imel s seboj malega Canončka in sem vseeno slikal, sicer pol poti z belino za neonske luči....

Košutica, ki leži na meji med Slovenijo in Avstrijo (ko se voziš proti Ljubelju, se nahaja desno od tebe, iz lj. kotline pa jo zakriva greben Košute oz. njen Veliki vrh) in ji le nekaj metrov manjka do dvatisočaka, je res lepa gora. Pot nanjo ni predolga, tereni so razgibani, vrh pa izjemno lepo razgleden. Ko se spuščaš iz nje, pa moraš obvezno preko planine Korošica (za manj zahtevne in družine je to tudi čudovit samostojni izlet). Na planšariji se lepo okrepčaš z domačimi dobrotami, pogled pa ti skozi bega po okoliških vrhovih in po živalih, ki jih imajo na planini.

Izlet, ki ga v lepem dnevu zelo močno priporočam!

Kope - kolesarjenje

V prejšnjem postu sem čisto zanemaril najlepše od prejšnjega vikenda na Kopah. To pa je kolesarjenje.
Nastanjeni smo bili v apartmajih pod Grmovškovim domom (1371 m). Od tam je bilo tudi izhodišče ture. Zanimivo je, da za ta konec nikjer nisem našel nobene opisane ture. Nato pa sva se z Jasno vozila po res lepih travnatih področjih čez vrhova Otiše (1416m) in Črni vrh(1543m). Iz Črnega vrha sva sledila poti proti Ribniški koči (vmes je tudi lepo jezerce iz slik prejšnje objave), od tam pa sva tvegala in krmila usmerila na planinsko pot proti koči na Pesniku (okoli 1100m). Pogumni imajo srečo, zato sva uživala v lepem in dokaj tekočem spustu. Povratek je bil pa po makedamih nazaj do Ribniške koče in zopet po res lepih in razglednih vrhovih proti Grmovškovemu domu.
Za posladek pa sem imel zvečer še spust iz Grmovškovega doma (kjer smo bili nastanjeni) do vasi Dovže. To je bilo 800 prigoljufanih višinskih metrov po divji markirani poti v dolino, ki jo je moj fully zelo lepo prenesel.
Kolesarjenje po tem koncu Slovenije zelo priporočam, jaz sem si pa za sveto obljubil, da bo res treba kmalu izvesti daljšo turo, ki bo lepo prečila celotno pohorje. Hribi pohorja so za MTB idealni.

P.S. Ravno sem naletel na objavo o t.i. turnem kolesarstvu. Kdor je gorski kolesar in kogar od planincev - pešcev (tudi gorski kolesarji smo planinci) kolesarji motijo, naj tale dopis podrobno prebere, ker lepo podaja sliko o našem športu, opisuje etiko kolesarja in nakazuje, kako je potrebno urediti zakone, da bomo lahko vsi mirno uživali na poteh in potkah.